tritel

V nekaj prihodnjih letih bomo priča hitrega prehoda od bakrenih telefonskih ali koaksialnih kablov na optična vlakna. Optična vlakna so izredno tanka steklena vlakna, po katerih lahko pošiljamo laserske impulze na velike razdalje z izredno majhnimi izgubami. Tako lahko prenašamo različne vsebine, od že običajnih podatkov, govora ali televizijskih programov do popolnoma novih vsebin. Revolucionarni razvoj in razširitev komunikacijskih ter informacijskih sistemov in prenosa sporočil na velike razdalje je omogočil šele razvoj optičnih vlaken - visoko zmogljivih tehničnih vlaken, v katerih signalov ne prenašajo elektroni, temveč svetloba. Zaradi posebnih optičnih lastnosti omogočajo prenos svetlobnih signalov na velike razdalje. Izdelujejo jih iz različnih materialov, toda najbolj znana in za vodenje signalov na velike razdalje najbolj ustrezen material so steklena optična vlakna. V zgodnjih letih fotonske tehnologije so manjkali materiali - vodniki svetlobe, ki bi ustrezali njenim tehničnim zahtevam; šele z razvojem steklenih optičnih vlaken, velike čistoče in z na minimum zmanjšano absorbcijo svetlobe, smo dobili primeren vodnik za fotonske vodniške sisteme, ki omogočajo hiter prenos velike količine informacij na velike razdalje.

Steklena vlakna so izredno prozorna, tanka vlakna nepretrgane dolžine iz izredno čistega silicijevega stekla ter posebne t. i. plastne, indeksne konstrukcije z načrtovanim stopničastim lomni koločnikom steklenih delov in minimalno absorbcijo svetlobe. Za uporabo so jih razvili v 70-tih letih, čeprav je princip svetlovoda iz fizike znan že več kot 100 let.

Kabli iz optičnih vlaken rešujejo problem velike gostote podatkov in problem slabljenja signalov zaradi upornosti bakrenih žic. Poleg teh dveh imajo pred klasičnimi žičnimi kabli še celo vrsto prednosti. Imajo zelo majhno energijsko izgubo pri prenosu svetlobe, kar je posledica velike čistoče kremenčevega stekla in zato minimalne absorpcije. Najpomembnejša prednost uporabe svetlobe za prenos informacij pa je povezana z njeno visoko frekvenco. Svetlobni signali lahko zaradi višje nosilne frekvence prenašajo večjo količino informacij kot električni signali, ki se raširjajo po žičnih koaksialnih kablih in paricah. Kot las tanko optično vlakno lahko prenaša enako količino podatkov kot več sto telefonskih kablov. Slabljenje svetlobnega signala je neodvisno od gostote prenesenih podatkov. Pri klasičnih kablih pomeni višja nosilna frekvenca, ki omogoča večjo gostoto sporočil, tudi večje izgube v mediju in hitrejše pojemanje signala. Steklena vlakna so zelo tanka, kabli z optičnimi vlakni so v primerjavi z bakrenimi lahki in njihova prostornina je manjša. To zadnje pomeni tudi manjši krivinski radij in lažje polaganje. Steklo je izolator in kabli z optičnimi vlakni brez dodanih kovinskih elementov ne prevajajo električnega toka, zato po njih ne morejo teči tokovi zaradi potencialnih razlik. Prav tako v vodnikih ni indukcije zaradi elektromagnetnega sevanja ali zaradi udara strele. Ker v njih ni kovinskih elementov ne korodirajo. Optična vlakna so varna pred prisluškovanjem, kajti nemogoče se je priključiti na optično vlakno, ne da bi povzročili opazno spremembo jakosti signala. Če se vlakno prekine, je mogoče mesto prekinitve ali dodatnega spoja določiti na nekaj cm natančno z merilnimi napravami iz vozlišča, ki je lahko oddaljeno več kilometrov.